Novice

Človek je vselej ustvarjal in gradil svet okoli sebe po lastni podobi oziroma v skladu s svojimi željami, idejami in aspiracijami. Stremljenje k boljši življenjski sredini, k udobnejšemu in ugodnejšemu svetu se je v skladu z duhom časa vselej manifestiralo tudi v organizaciji skupnega prostora. Drugo polovico 20. stoletja je zaznamoval velik napredek v smislu družbene enakosti in pravičnosti, znaten napredek v tehnoloških in znanstvenih dosežkih in enormna sprememba v bivanjski kulturi. V slovenskem prostoru je v smislu hitrosti in množičnosti modernizacije obdobje med sredino 50. in 70. let 20. stoletja verjetno pomenilo največji skok naprej v novejši zgodovini. Vsaka sprememba pa prinese tudi nove izzive, nepredvidene posledice in številne paradokse. Zgodovina jih je polna.

Ko so boljševiki po letu 1917 sprožili veliko transformacijo sovjetske družbe in med prioritete postavili ukinitev zasebnosti, luksuza, individualizma in brezdelja, so s tem neposredno posegli v najbolj temeljne družbene odnose. Izkazalo se je, da nove doktrine delujejo proti navadam in pričakovanjem številnih ljudi, ki so – kljub temu da so nedvomno kolektivna bitja – hkrati lahko tudi skrajno individualistični in nečimrni. Ko je velik industrijski napredek v prvi polovici 20. stoletja povzročil rast velikih mest v ZDA, so nekateri utopično verjeli, da bo urbano in moderno življenje pospešilo povezanost med različnimi skupinami. A zgodilo se je ravno nasprotno; mnoštvo ljudi na malem prostoru je povzročilo tudi nezaupanje in odtujenost, kar je privedlo do absurda velemestne osamljenosti. V sodobnem svetu 21. stoletja so hitre povezave in komunikacijske mreže obljubljale boljšo informiranost in povezanost ljudi, vendar se je s pojavom različnih pripomočkov zgodil tudi obraten fenomen; potapljanje v virtualne svetove in generično komuniciranje se je med drugim odrazilo v vse večjem individualizmu in odtujenosti.

Vsakršne nove spremembe vsakdanjega življenja in splošne kulture, četudi na bolje, vselej zahtevajo določeno mero refleksije. V moderni dobi je bila nedvomno umetnost tista ključna panoga, ki je vedno znova skušala vzpostaviti zadostno distanco do nekaterih temeljnih eksistenčnih vprašanj v določenem prostoru in času. Umetnost ima zmožnost naslavljati odvisnost od občih družbenih dejavnikov, zato lahko postane – če je le dovolj iskrena in lucidna – ogledalo družbe in refleksija preteklosti in sedanjosti, hkrati pa tudi projekcija morebitnih prihodnosti. Literarna dela, pripovedovanja, gledališke uprizoritve, glasbene kompozicije ali dela vizualne umetnosti imajo vselej zmožnost svobodne vizije in interpretacije sveta. Umetniška dela lahko predstavijo drugačne poglede in izpostavijo pomisleke s sredstvi, ki zahtevajo znatno miselno in intelektualno investicijo.

Dela na razstavi Stanje stvari predstavljajo prakse umetnic in umetnikov iz slovenskega kulturnega prostora, ki predstavljajo lastne vizije sveta, v katerem živijo in delujejo. V veliki meri se posvečajo absurdom družbenih in kulturnih normativov, pričakovanj in stremljenj. Izbor del, ki temelji na fondu Likovne zbirke Riko, prinaša svojstveno refleksijo stanja duha in stanja stvari v družbi, tako danes kot v preteklosti in morebitni prihodnosti. Človek je pač vselej neizbežno ujet v lastno bivanjsko okolje, ki ga tako v fizičnem kot mentalnem smislu definirajo najrazličnejše družbene okoliščine. Izbrana dela torej predstavljajo nekakšen uvid v subjektivne vizualne manifestacije in vizije sveta, ki ga je človek zgradil in ustvaril po lastnih željah, aspiracijah in nazorih.

Iz Likovne zbirke Riko so bila izbrana dela umetnic in umetnikov (Jaka Babnik, Vanja Bućan, Staš Kleindienst, Borut Krajnc, Tone Kralj, Metka Krašovec, Zmago Lenárdič, Lina Rica, Ana Sluga, Marko Šuštaršič, Nina Tovornik), ki pripadajo različnim generacijam in so živeli in delovali v različnih časovnih pasovih 20. in 21. stoletja, zato so njihova izkustva v odnosu do sveta in družbe dodobra raznolika in specifična. Temu naboru so dodana dela dveh povabljenih umetnikov, Erika Mavriča in Nine Tovornik, ki se na soroden način posvečata stanju stvari svojega časa. Prakse te heterogene skupine umetnikov tako segajo od figuralnih in narativnih oblik umetnosti, do abstraktnih in nemimetičnih likovnih izrazov. Kljub časovni diskontinuiteti in izrazni raznolikosti pa izbrane umetnice in umetnike druži zvedavost, potreba po manifestiranju lastnega fizičnega in mentalnega okolja ter lucidno izpostavljanje lastnih vizij sveta in življenja.

Miha Colner

Likovna zbirka Riko je zasebna umetniška zbirka podjetja Riko. V zbirki so zastopana dela najpomembnejši avtorji 20. in 21. stoletja. Trenutno zbirka obsega približno 350 del; obseg zbirke se z zbirateljskimi odkupi redno širi oz. dopolnjuje.

Galerija Miklova hiša
Škrabčev trg 21, 1310 Ribnica
https://www.galerija-miklovahisa.si/

Odprta vsak dan: 10.00-12.00, 16.00-18.00